Lisca (948 m)

Lisca je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na zahodu, Gračnice na severu, Sevnične na vzhodu in Save na jugu. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. Južna položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od severa proti vzhodu vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od vzhoda proti jugu seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od juga proti zahodu vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od zahoda proti severu so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na južni strani doline.